Slovenske osnovne šole, sploh tiste v mestnih občinah, se soočajo z vedno večjo problematiko težav pri učenju tujejezičnih otrok, predvsem tistih s Kosova. Lani so tako v Novi Sloveniji predlagali nekaj sprememb Zakona o osnovni šoli, ki pa v Državnem zboru niso dobile dovolj glasov.
Kako je ta problematika vidna, smo povprašali Ireno Dolenc, profesorico na srednji šoli, sicer idejno vodjo prej omenjenih sprememb. Problem pa je vedno večji tudi v vrtcih, kar dokazuje zapis mame iz vrtca v Žalcu, ki smo ga prejeli v uredništvu.
Lanske spremembe Zakona o OŠ Nove Slovenije niso bile sprejete
Lansko leto so v opozicijski Novi Sloveniji predlagali nekaj sprememb Zakona o osnovni šoli. Nanašale so se na vedno večje težave pri učenju tujejezičnih otrok v slovenskih šolah in vrtcih. V lanskem šolskem letu je bilo namreč vpisanih 16.636 otrok s tujim državljanstvom (oziroma 8,6 odstotka vseh osnovnošolskih otrok), kar je približno štirikrat več kot pred 10 leti (takrat jih je bilo 4097). Mnogi izmed njih slovenščine ne razumejo, vedno več pa je osnovnih šol, ki se soočajo z velikimi težavami, kako take otroke vključiti v pouk.
Po predlogu bi otroci, katerih materni jezik ni slovenščina, pred vključitvijo v šolo opravljali preizkus slovenščine, prilagojen njihovi starosti. Če bi ga opravili, bi se vpisali v šolo, v nasprotnem pa bi se vključili v pripravljalnico.
Ta bi trajala eno šolsko leto, njen program pa bi obsegal učenje slovenskega jezika in slovenske kulture. Otrok bi v času pripravljalnice obiskoval tudi predmete šport, likovna in glasbena umetnost, po presoji ravnatelja pa tudi druge dejavnosti. Pripravljalnico bi lahko glede na potrebe organiziralo tudi več šol skupaj.
Predlog na koncu seveda ni bil sprejet, v koaliciji pa so to obrazložili s tem, da bi s tako ureditvijo priseljenske otroke spravili v neenakopraven položaj v primerjavi s slovenskimi vrstniki. Ureditev za priseljenske osnovnošolske otroke pa naj bi bila po mnenju koalicije tudi že dovolj dobro postavljena.
Problem je največji v osnovnih šolah in triletnih srednjih šolah
Pogovarjali smo se z Ireno Dolenc, srednješolsko profesorico na programu ekonomski tehnik, sicer pa predsednico kranjskega mestnega odbora Nove Slovenije in dolgoletno kranjsko občinsko svetnico.
Dolenčeva je bila tudi pobudnica lanskoletne novele Zakona o osnovni šoli. Kot je povedala, je v Kranju problem s priseljenskimi otroki večji kot drugje po Sloveniji. Pred kakšnimi sedmimi leti se je situacija v Kranju opazno poslabšala, Dolenčeva pa je dobila skupino somišljenic, ki so imele na razpolago določeno število ur za učenje tujcev. Kot so povedale, priseljenskih otrok v tem času ni mogoče dovolj kvalitetno naučiti jezika.
Večina teh otrok je prvo leto ponavljala razred, marsikdo pa je bil tudi v drugem letu neuspešen. Dolenčeva je pred sedmimi leti delala v medgeneracijskem centru, kjer so vodili program za različne skupine, tudi priseljence.
Imela je stika tudi z mamami teh učencev. Določenih delavnic so se udeleževale. Tiste mame, ki so prihajale, so bile žene mož, ki so bili liberalnejši in so jih nanje spustili. Treba je vedeti, da gre tu za kulturne razlike, je za naš medij povedala Dolenčeva. Nam je normalno, da če se priseliš v Nemčijo, se naučiš jezika, greš na vse možne tečaje. Pri njih je pa žena tista, ki je doma, mož ji mora dovoliti, dodaja.
Število učencev z albansko govorečega področja se je z leta v leto močno povečevalo. V Kranju je ta problem zelo pereč, dodaja Dolenčeva. Problem albanščine je še v tem, da sploh ni podobna slovenščini, in ti otroci se najtežje naučijo jezika. Zakon določa, da morajo imeti učenci ne glede na to, od kod prihajajo, enako število ur, da se naučijo slovenščine. Rešitev je bila, da so jih »vzeli« od pouka in jih dodatno izobraževali, a so učenci s tem marsikaj zamudili.
Dolenčeva je tudi prostovoljka Karitasa in je situacijo poznala že preden se je zaposlila v šolstvu. Najprej je delala v osnovni šoli, ki ima malo število priseljencev. Če je v razredu en priseljenski otrok, se da veliko narediti. Kot pa je za naš medij povedala Dolenčeva, ima hčerko, ki je v razredu, kjer je takih otrok 6, kjer ustaljeni načini učenja jezika odpovejo.
Težko je delati na integraciji, če imamo 30 % otrok, ki ne razumejo jezika učiteljice, dodaja. Problem pa obstaja tudi v triletnih srednjih šolah. Če so v teh še prosta mesta, jih lahko zapolnijo tudi priseljenci. Tako učenci pridejo v srednje šole z dokončanim spričevalom osnovne šole iz Kosova in se lahko vpišejo v 1. letnik srednje šole.
Kot meni Dolenčeva, tudi poslanci iz koalicije vedo, da je to problem. Na trenutke pa deluje, kot da jim ne bi privoščili izobrazbe. Če ne znaš jezika, se ne moreš izobraževati. V Kranju je Dolenčeva navdušila tudi mestni svet in župana Rakovca, ki je to prenesel na zvezo mestnih občin.
Tam so spremembam vsi naklonjeni, ker imajo v teh občinah večje probleme kot na podeželju. Dolenčevo je še posebej podprl ravnatelj na OŠ Stražišče. Dolenčeva je še dodala, da bo šlo vse skupaj tako daleč, da se bo enkrat rešila. Tudi poslanci koalicije ne morajo več dolgo tiščati glave v pesek, je še povedala.
Tujci so del naše nove prihodnosti, a oni so tisti, ki bi se morali prilagajati naši kulturi
Pred kratkim smo v uredništvu prejeli tudi zapis mame iz Žalca, ki nam je povedala, da so strokovni delavci Vrtcev občine Žalec prejeli vabilo na srečanje oziroma izobraževanje s prevajalko albanskega jezika.
Na njem so bili predstavljeni albanska kultura, njihov način življenja, navade in vrednote. Kot piše v vabilu, je izobraževanje priporočljivo, »kajti z drugo kulturo se vsakodnevo srečujemo, opolnomočenje pa nam olajša vzgojno-izobraževalno delo, prepreči morebitno stisko in nas okrepi«.
Kot je zapisala mama, se populacija tujih otrok v vrtcu znatno povečuje. Sama ima dva vrtčevska otroka, živijo pa v samem centru Žalca. Kritična je do tega, da predvsem mame ne hodijo v službo in živijo s socialnimi prispevki, ki jih plačujemo državljani. Po njenem mnenju gre pri prej omenjenem vabilu za povsem napačno strategijo.
Absurdno se ji zdi, da so pripravili izobraževanje, kako čim bolje sprejeti in se prilagoditi tuji kulturo, namesto da bi bilo ravno obratno. Mama se sprašuje, kaj bo v prihodnosti. Tečaj tujega jezika za vse strokovne delavce, da se bodo lahko sporazumevali s starši in otroki, ali pa morda dvojezične table, njihovi verski obredi in prazniki?
Kot je še zapisala, to ni asimilacija tujcev, ampak asimilacija avtohtonega prebivalstva. Verjame sicer, da so tujci del naše nove prihodnosti, a da bi moralo do tega priti z njihovim prilagajanjem in ne prilagajanjem avtohtonega prebivalstva.
***
Povzeto po domovina.si. Originalni članek lahko preberete tukaj.