Zapustil nas je oče sodobnega slovenskega cestnega kolesarstva, častni meščan Kranja je postal 2021, Bloudkovo plaketo je prejel že leta 1983, bivši predsednik države Borut Pahor, pa ga je lani odlikoval tudi z državnim redom za zasluge.
Franc Hvasti je umrl v 80. letu zaradi težav s srcem. S prav tistim srcem, s katerim je bil celo življenje vpet v kolesarski šport. Ob 50-letnici dela v tem izjemnem športu je izšla tudi njegova biografija z naslovom Dve uri resnice. Upokojil se je po 57-letih delovanja v kolesarstvu kot tekmovalec, kot trener in selektor državnih reprezentanc v bivši skupni državi, kot v Sloveniji, kolesarski strokovni delavec in kolesarski manager. V pokoju je užival kot častni predsednik kolesarskega kluba Kranj in kot trener svojega vnuka Bora, ki je prav tako kolesar.
Prispevek Franca Hvastija je za popularizacijo predvsem vrhunskega kolesarstva v Kranju, pa tudi v Sloveniji, neprecenljiv. Njegovi vztrajnosti in organizacijskim sposobnostim gre zahvala, da je postal Kranj središče kolesarskega dogajanja, tako v nekdanji Jugoslaviji kot sedaj v samostojni Sloveniji, kolesarjenje pa eden najbolj uglednih športov.
Neposredno organiziranje, vodenje in pomembno sodelovanje pri vseh vrhunskih kolesarskih prireditvah v Kranju, od domačih etap nekoč odmevnih dirk Po Jugoslaviji, preko Balkanskega prvenstva 1980, do etap Gira v letih 1994, 2001 in 2004, je spoštovanja vreden doprinos k popularizaciji kolesarstva v Sloveniji in že prej v Jugoslaviji.
Operativno in strokovno vodenje več kot štiridesetih dirk za Veliko nagrado Kranja in večine slovenskih vrhunskih kolesarskih prireditev pa je po mnenju športne javnosti najpomembnejši prispevek, ki ga je dal slovenskemu, pa tudi kranjskemu kolesarskemu športu in s tem vsem mlajšim kolegom v najuspešnejših slovenskih klubih omogočil neprimerno lažji start v profesionalno športno-pedagoško kariero in organizacijo kolesarskih prireditev na najvišji ravni. Z vztrajnostjo, ki je že mejila na nepopustljivost, pa je tudi uspel umestiti kolesarski šport v medijih na enakopraven nivo z nekoč veliko popularnejšimi športnimi panogami, so zapisali na Mestni občini Kranj, ko so mu predali naziv častnega občana.
Prijatelji in ljubitelji kolesarstva se bomo Francije za vedno spominjali po njegovem optimizmu, volji do življenja in nasveti, ki so kar brizgali iz njega. Vedno je bil pozitivno usmerjen in nikoli se ni oziral na preteklost, vedno ga je zanimala samo prihodnost. Od njega ni bilo moč slišati, kako je bilo nekoč, kako so to oni počeli, kako je bilo včasih težko in je zdaj vse lažje … nikoli. Vedno je govoril, da se najraje druži z mlajšimi, kajti to ga ohranja v formi, misli ne obstanejo, ampak se širijo naprej.
Na zadnje ob prijateljski inventuri njegovega pestrega življenja je rekel, da je zadovoljen s prekolesarjeno in prehojeno potjo. Izpolnil je vsaka pričakovanja od sebe, dočakal je vnuke, dočakal je lepo starost, mirno družinsko življenje in kar je še posebej poudaril; dočakal je največji sloves slovenskega kolesarja v svetu. Rekel je, da je to pričakoval, da je bilo to le vprašanje sezone, kdaj se bo pojavil slovenski kolesar, ki bo krojil sam vrh tega športa.
Vedno je pravil, da so temelji za skok na svetovni vrh trdni, zdravi, da so narejeni in da se enostavno to mora zgoditi. In se je, na nekoliko drugačen način, ampak se je in še vedno traja. Kot trener je imel super nos za kolesarje, ki niso super talenti, ampak samo nadarjeni in iz katerih je potem znal narediti zmagovalce. Današnje, sodobne trenerje je včasih ošteval, da so premalo proaktivni, da samo čakajo, kdaj se bo zgodil zmagovalec, kar pa ni dobro za razvoj športa, v katerega je Hvasti vložil celo svoje življenje.
Pogrešali bomo njegovo znanje o kolesarstvu in treniranju tega športa. Pogrešali bomo razmišljanja o prihodnosti tega športa in pogrešali bomo svetel pogled na svet, ki je po njegovih besedah še vedno lep, čeprav ga kopica neumnežev dela zelo, zelo grdega.
Po 57-letih dela v kolesarstvu se je upokojil z besedami: Naj zaključim. Po neprekinjenih 57 letih v kolesarskem športu kot tekmovalec, mehanik, serviser, spremljevalec, trener (včasih je bila vse skupaj ena sama funkcija), direktor in predsednik kluba je napočil čas, da se od aktivnega dela poslovim. Od aktivnega dela, ne pa tudi od simpatij in zaupanja, s katerimi bom spremljal rezultate nove generacije.
Hvala vam, da sem lahko bil vsa ta leta vaš tekmovalec, trener, vzgojitelj, sodelavec in prijatelj. V Kranju, 20.5.2014
