Pesnik Brane Senegačnik je prejemnik letošnje Jenkove nagrade, ki jo Društvo slovenskih pisateljev tradicionalno podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let. Nagrado je prejel na slovesnosti v Kranju za svojo osmo zbirko Pristojnosti, v kateri prevladujejo motivi iz narave.
Senegačnik, ki deluje kot pesnik, esejist, prevajalec in profesor na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, je ob prejemu nagrade poudaril, da njegova poezija raziskuje presežno dimenzijo vsakdanjih stvari.
»Verzi skušajo ustvariti občutek prosojnosti v stvareh, da se odpre njihova ‘hrbtna stran’. Svet ni zgolj materialen, temveč skriva tudi skrivnostno razsežnost – tako kot človek sam. V zbirki je največ motivov iz narave, predvsem iz urbane narave: dreves, rastlin, prizorov iz parkov in podobno. Ti prizori niso zabrisani, ampak so predstavljeni v svoji neposrednosti, obenem pa nosijo presežno, skoraj nedoumljivo razsežnost,« je povedal Brane Senegačnik.
Žirija je v obrazložitvi zapisala, da je Senegačnik v zbirki Pristojnosti ohranil osnovne poteze in sentiment svoje prve zbirke, ki je izšla pred več kot tremi desetletji. Njegova ontološko zastavljena lirika izhaja iz hrepenenja in korespondence med različnimi bivanjskimi ravnmi, s subtilno rabo jezika pa pesnik vedno znova vzpostavlja stik z lastno eksistenco.
Senegačnik je ob prejemu priznanja dejal, da ga je nagrada prijetno presenetila:
»Zelo sem vesel in počaščen. Presenetila me je že nominacija, saj je moja poetika precej drugačna od tiste, ki je bila v zadnjem obdobju bolj v ospredju. Morda pa je to tudi priložnost za drugačen pogled na poezijo, ki se ob tem na trenutek odpre. Moja poezija ni ne družbeno angažirana ne izrazito intimistična, ampak išče ravnotežje drugje, na drugačnih estetskih osnovah,« je dodal pesnik.
Brane Senegačnik se s svojo poetično mislijo že vrsto let uvršča med pomembne ustvarjalce sodobne slovenske lirike. Jenkova nagrada, ki nosi ime po velikem slovenskem pesniku Simonu Jenku, pa tudi letos poudarja pomen poezije kot prostora premišljevanja, tišine in presežnosti v sodobnem svetu.
Brane Senegačnik se rodil 6. 10. 1966 v Ljubljani. Doktoriral je iz klasične filologije na filozofski fakulteti, kjer je tudi zaposlen. Glavno področje njegovega znanstvenega raziskovanja je grška tragedija.
Ukvarja se tudi z recepcijo antične poezije v sodobnem času in ontologijo poezije. Doslej je izdal sedem pesniških zbirk (Srčni grb, Na temnem pragu upa, Ptica iz črnih zvezd, Dvojni čas, Arie antiche, Tišine, Pogovori z nikomer) in objavil štiri knjige esejev o duhovnih problemih sodobne slovenske kulture (V iskanju izgubljene mere, 1999) in o poglavitnih literarno-teoretičnih in poetoloških vprašanjih (Paralipomena poetica, 2004; Smrt lirike ?, 2015; Dežela, ki je ni na zemljevidu, 2019). Njegova besedila so uglasbili nekateri najvidnejši predstavniki različnih generacij slovenskih skladateljev (Lojze Lebič, Igor Štuhec, Damijan Močnik).
Izdal je tudi več knjig prevodov iz grške, rimske in renesančne književnosti, opremljenih s komentarji in spremnimi študijami (Ajshil, Sofokles, Evripides, Epiktet, Pindar, Giovanni Pico della Mirandola).
Za prevod Senekovega Ojdipa je leta 2012 prejel Sovretovo nagrado. Pavle Rak je za srbski prevod njegove antologije z naslovom Tišina i druge pesme prejel nagrado Miloša N. Đurića za leto 2018. Dejaven je tudi kot publicist in književni urednik. Bil je zadnji glavni urednik Nove revije.
