Star sem več kot 70 let. Sem relativno zdrav, živim urejeno življenje in imam ljubečo družino. Z optimizmom gledam naprej, a hkrati se zavedam, da bo nekoč prišel čas, ko se bom moral posloviti. Takrat si želim oditi mirno, brez trpljenja in če bo mogoče, obdan z najbližjimi.
Ne želim postati nemočen, popolnoma odvisen od drugih, brez realnega upanja na ozdravitev. Ne želim umirati v hudih bolečinah, blodnjah, strahu in dolgotrajni agoniji. Nočem končati v paliativni oskrbi, med ljudmi, ki umirajo okoli mene, medtem ko bi tudi sam čakal na neizogiben konec.
Svojo odločitev sem sprejel po temeljitem razmisleku in ob spominu na številne pretresljive zgodbe ljudi, ki sem jih poznal. Delim tri od njih.
Zgodba iz otroštva: »Prinesi mi macolo«
V mojem otroštvu je v naši soseski živel kolar. Bil je spreten z orodjem, pogosto sem mu pomagal in imel sem občutek, da sva prijatelja.
Nekega dne je hudo zbolel. Njegovo telo se je iznakazilo, koleno se mu je pritiskalo v brado in vrat, zdravniki pa mu niso mogli pomagati. Trpel je neznanske bolečine, na mestu pritiska se mu je naredilo vnetje, kasneje pa sem izvedel, da so se tam celo zaredili črvi.
Ko sem ga zadnjič obiskal, me je s solznimi očmi prosil: »Prinesi macolo in me ubij. Ali pa mi daj nož, da končam sam.«
Po dolgih mesecih nečloveškega trpljenja je umrl. Da so ga lahko položili v krsto, so mu morali polomiti kosti.
Prošnja k Bogu naj ga vzame
Zlomil sem si gleženj in pristal v bolnišnici. Ob meni je ležal prijeten, osemdesetletni gospod. Zaupal mi je svojo zgodbo.
Imel je raka, metastaze po celem telesu in napovedan le še kratek čas življenja. Ob tem si je zlomil še kolk, ki so mu ga utrdili z zunanjimi šinami.
Vsakih nekaj dni so ga z rešilcem vozili v Ljubljano na čiščenje krvi, zanj je bil prevoz po luknjastih cestah pravo mučenje. Potem dolgotrajno čakanje, boleč poseg in vožnja nazaj.
V solzah mi je pripovedoval, kako je molil Boga, naj ga že vendar vzame k sebi.
Ko so ga odpustili domov, je počakal trenutek, ko je bil sam, in se z vrvico iz pižame obesil na trapez.
Dolge ure umiranja v zanki
V sosednji vasi je živel starejši gospod, ki ga je pestilo veliko bolezni. Dolgo je prosil za smrt, a ta ni prišla. Iz obupa se je odločil za samomor.
Zanka se je zataknila, zato se ni takoj zadušil. Ko so ga svojci našli, so videli, da si je z nohti spraskal oba gležnja do kosti. Po oceni zdravnikov naj bi na vrvi umiral več ur.
Ne želim take usode
Ne želim, da bi moji zadnji dnevi postali grozljivka za mene in mojo družino. Ne želim morfija, ki bi prikril trpljenje navzven, medtem ko bi v notranjosti haluciniral od bolečin. Ne želim poslušati krikov drugih umirajočih v paliativi.
Verjamem, da bi zakon o prostovoljnem končanju življenja lahko omogočil človeški, miren in dostojanstven odhod, a le ob strogih pravilih.
Vsi, ki bi sodelovali v postopku, zdravniki, pravniki, etiki, predstavniki verskih skupnosti – morajo biti stoodstotno prepričani, da gre za svobodno, zavestno in pravno nesporno odločitev umirajočega.
Res je, pot do takšnega zakona bo polna izzivov. A s premišljenim pristopom jih lahko odpravimo. Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ne sme dopuščati nobenega dvoma.
Prošnja volivcem
Drage volivke in volivci, prosim vas: prizanesite mi s trpljenjem v zadnjih dneh mojega življenja.
Ne govorite mi, da morfij odpravi vse bolečine, ker to ni res. Ne trdite, da gre pri pomoči za zastrupljanje, gre za odrešitev, ne za kazen.
V življenju sem veliko odločal sam. Prosim vas, da mi omogočite, da odločam tudi o svojem koncu.
Glasujte ZA humani zakon.
Jože Muhič, Novo mesto
