Kipar Marko Pogačnik, ki je med drugim oblikoval slovenski državni grb, danes praznuje 80. rojstni dan. Med drugim je poznan po litopunkturi, s katero na akupunkturnih točkah pokrajine zdravi Zemljo. Je tudi soustanovitelj skupine OHO. V Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju so mu ob jubileju posvetili razstavo z naslovom Vedno v začetku.
Pogačnik je leta 1967 diplomiral iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Že desetletja se ukvarja s krajinsko umetnostjo ter z zdravljenjem Zemlje s pomočjo svoje lastne metode, ki jo je poimenoval litopunktura.
S tem je že od začetka poudarjal potrebo po iskanju sožitja z Zemljo, poosebljeno v konceptu Gaje kot panteističnega načina sobivanja planeta in življenja na njem. Te posege je izvajal po vsem svetu, zelo odmevno v Benetkah, na meji med Irsko in Severno Irsko ter v ekvadorskem Quitu.
Kot je pred leti povedal za STA ob odprtju pregledne razstave v Umetnosti galeriji Maribor, ga zanimajo nepoznani ali zatrti potenciali čudovitega zdravja Zemlje.
“S svojo telepatsko in energijsko občutljivostjo zaznavam kraje, pomembne za zdravje in življenje Zemlje. Razvil sem ustrezni jezik dojemanja, s katerim se da te zaznave prevesti v takšno, največkrat slikovno obliko, da jo moj razum lahko prebere. Takšno branje nevidnih razsežnosti prostora imenujemo geomantija. Teoretično ga utemeljujem v svojih knjigah. Pri tem pa, ko tako interpretiram bistvo nekega kraja, se pogosto pokažejo travme in blokade, ki ne dovolijo, da bi kraj lahko polno zadihal. Za take primere sem razvil oblike zdravljenja prostora s pomočjo litopunkture, govorice kozmogramov ali z zvokom,” je pojasnil.
Bil je tudi ustanovni član legendarnega gibanja OHO ter v 70. letih minulega stoletja pobudnik komune v primorski vasi Šempas.
Je avtor več knjig, kot so Ljubljanski trikotnik, Elementarna bitja, Ko se boginja vrne ter Zdravljenje zemlje, zdravljenje sebe, ki so bile prevedene v številne jezike. Leta 1991 je za pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada.
Leta 2016 je prejel naziv Unescov umetnik za mir. Generalna direktorica Organizacije ZN za izobraževanje, znanost in kulturo Irina Bokova je ob tem izpostavila njegov izjemen opus. “Izjemen opus Marka Pogačnika (…) že vseskozi izpostavlja naraščajoče grožnje, s katerimi se sooča Zemlja, a tudi in predvsem procese, s katerimi lahko vsi in vsak med nami ustvarjamo nove oblike sobivanja in sporazumevanja z vsemi živimi organizmi na planetu in vseh njegovih krajinah,” je povedala.
V Galeriji Prešernovih nagrajencev v Kranju so ob umetnikovi 80-letnici odprli razstavo z naslovom Vedno v začetku, ki je na ogled še do 30. avgusta. Pospremil jo je izid dveh dve publikaciji – knjige s pogovorom Miklavža Komelja s Pogačnikom z naslovom Vedno v začetku ter pesniške zbirke s pesmimi Iztoka Geistra in Pogačnikovimi risbami z naslovom Tihe stvari.
V Kranju je Pogačnik naredil zemeljsko energijsko točko
Mestna občina Kranj ima po zaslugi Pogačnika zemeljsko energijsko točko. Ta se nahaja na križišču med Ljubljansko cesto in Savsko Loko nasproti Železniške postaje Kranj. Tri litopunkturne kamne s štirimi vklesanimi kozmogrami, ki stojijo na širšem območju nekdanje cerkve sv. Martina, je obdelal akademski kipar in Unescov umetnik za mir Marko Pogačnik z ženo Mariko. Zemeljsko energijsko točko sta razkrila leta 2021 v družbi župana Matjaža Rakovca, podžupana Janeza Černeta, direktorice Gorenjskega muzeja mag. Marjane Žibert in muzejske svetovalke dr. Veronike Pflaum.
Osrednji element ureditve zemeljske energijske točke so tri kamnite skulpture, postavljene na krožno ploskev iz prodnatega nasutja. Na njih so izklesani kozmogrami v obliki slikovnega jezika. Kompozicija litopunkture in kozmogramov je delo akademskega kiparja Marka Pogačnika in njegove žene Marike. Na širšem območju točke s tremi litopunkturnimi kamni z vklesanimi kozmogrami je nekoč stala cerkev Sv. Martina. Gre za lokacijo, obogateno z geomantičnimi pojavi. Prepoznana je kot stičišče z močnim vitalno-energijskim poljem.
»Vsak prostor ima nekakšen genski zapis, lastno identiteto. Od kakovosti tega zapisa je odvisna tudi kakovost prostora. Poglabljam se v prostor, izluščim bistvo in ga oblikujem v like – kozmograme. Te likovne zapise identitete kraja z ženo Mariko izkleševa v kamnu. S tem prostor ne izgubi svojega bistva, ki je skrito v globini ali v višinah. Stare kulture so zelo skrbele za to, imele so globok odnos do prostora, kar je moderna civilizacija izgubila in zdaj spet odkriva,« je pojasnil akademski kipar Marko Pogačnik, tudi Prešernov nagrajenec, ki je v preteklosti oblikoval bronasti lici Kokre in Save na mestnem vodnjaku v Kranju, z ženo pa sta izklesala tudi oltar v obnovljeni cerkvi na Šmarjetni gori. Občane in naključne obiskovalce je povabil, da se – če potrebujejo energetsko ali duhovno podporo – nekaj časa zadržijo v energijskem polju treh kamnov: »Postavljeni so v krogu in skupaj ustvarjajo močno energijsko jedro.«
Zemeljsko energijsko točko spremljajo tudi informativne table. Zapis o zgodovini lokacije je prispeval Gorenjski muzej. »Na desnem bregu Save je poleg starega mostu nekdaj stala cerkev sv. Martina z obsežnim pokopališčem, na katerem so pokopavali od 6. do konca 18. stoletja. Leta 1977 so arheološka izkopavanja razkrila južno tretjino grobišča, kar 543 grobov. Srednjeveška cerkev je stala že pred letom 1002 … V začetku 18. stoletja je cerkev postala premajhna. Ob večjem deževju jo je ogrožala tudi narasla reka Sava, vidno jo je načel zob časa. Za novo župnijsko cerkev, ki so jo dokončali leta 1737, in pokopališče, so izbrali prostor v Stražišču,« sta pojasnili direktorica mag. Marjana Žibert in muzejska svetovalka dr. Veronika Pflaum.
***
Povzeto po STA in Kranj.si
