Naselje je razdeljeno na tri dele, gradnja, ki se je začela že v 40. letih prejšnjega stoletja, pa se nadaljuje še danes.
S prihodom železnice leta 1870 se je v Kranju začel hiter gospodarski razvoj. Med letom 1900 in 1920 sta se razvili tekstilna in čevljarska industrija, sočasno pa je bila v razvoju tudi že gumarska. Kranj je po drugi svetovni vojni postal drugo največje industrijsko središče vSloveniji in tretje v takratni Jugoslaviji. Zaradi potreb po delavcih so gradili nova spalna naselja, kot so Zlato polje, Vodovodni stolp in nazadnje konec 60. let zaradi potrebe po 15.000 delavcih še 5000 novih stanovanj na Planini.
Sem so se priseljevali najprej ljudje iz širše okolice mesta, pa tudi iz Štajerske, Dolenjske in od drugod, od sredine šestdesetih do konca osemdesetih let so bili vse številnejši tudi priseljenci iz drugih jugoslovanskih republik.
Najstarejši del soseske sega v 40. leta, v čas med nemško okupacijo.Takratna četrt novi dom (naselje Huje) zgradili za nemške delavce in nemške uradnike. Gre za enonadstropne hiše z notranjim dvoriščem in vrtovi ter lesenimi stopnišči.
Čez desetletje ko se je razvila tovarna Iskra so gradili še na vzhodni strani soseske, podjetje Tekstilindus pa je zgradilo stanovanjske bloke ob Župančičevi ulici. V 60. letih se je zgradilo nekaj izobraževalnih objektov, kot sta nekdanja srednja trgovska šola in OŠ Staneta Žagarja, do začetka 90. let pa se je skladno z gospodarskim razvojem in z leta 1969 sprejetim načrtom za največjo pozidavo Kranja zgradil največji delež celotne soseske Planina. Gradnja se je začela leta 1971, prvi prebivalci pa so se vselili že dve leti pozneje.
