Včeraj popoldne je bil v Kranju sprejem Prešernovih nagrajenk in nagrajencev in tudi ogled razstave njihovih fotografskih portretov Toneta Stojka.
No, med nagrajenci Prešernovega sklada je bila letos tudi nedavna nedeljska gostja Nataša Kramberger, pisateljica, ki se v zadnjih letih posveča tudi kmetovanju.
Na njeni kmetiji, v Jurovskem Dolu, pa je poleg kmetovanja v središču prav kultura. Kako, na kakšen način je mogoče umetnost približati tudi v takšnem okolju, kot je Jurovski dol in ali je preveč stereotipno, če rečemo, da je to na podeželju težje kot morda v Berlinu, kjer sogovornica tudi živi?
Nataša Kramberger je prepričana, da ne, saj smo umetnost potisnili z lestvice prioritet.
Nataša Kramberger, slovenska pisateljica in novinarka:
“Ampak jaz imam to srečo, da sem naredila v nekem drugem sistemu in da imam izkušnjo tistega sistema. Srečo v smislu, da vem, da je možno tudi na vasi pač imeti kulturni dom, ki smo ga zgradili vsi skupaj, da v tem kulturnem domu gostujejo mesečno vrhunske predstave ljubljanske Drame. Da je možno imeti delujoči javni prevoz, da je možno imeti učiteljice in učitelje, ki verjamejo v umetnost, ki prek umetnosti podajajo osnovo na mali vaški ruralni šoli, da je možno pač plesati folkloro in se s tem učiti nekih ljudskih pregovorov, pesmi in se naučiti, kaj pomeni melodija, kaj pomeni peti skupaj, kaj
pomeni fušati skupaj.
Torej vem, da je možno in vem, da pač danes to ni več na družbeni, na družbeni lestvici prioritet in zato pač ni sredstev, ki bi to podpirala in omogočala na podeželju. Tako kot mogoče to je možno v okviru današnjih sredstev, ne vem v Ljubljani ali pa v Berlinu ali pa v Milanu, ker pač vse se začne in konča pri denarju in male razdrobljene slovenske občine nimajo in ne vlagajo denarja v umetnosti in kulturo. Da pač nekaj, kar je tam ekstra. Srečo
imamo ker imamo izrazito bogato dediščino ljubiteljske kulture po vsej državi in to nas še zmeraj malo rešuje. Ampak zame je pač bil to ključni premislek pri tem, ko smo vzpostavljali kmetijo, ravno kot tako odprto platformo.
Tukaj bomo in smo ustvarjali prostor, kjer pač spodbujamo ustvarjalnost in pač omogočamo neke dostope do umetnosti, poezije, proze, pripovedovanja, plesa, glasbe, pa tudi umetnosti pač ja, poslušanja, predstavljanja nekih drugih svetov, nekih drugih
jezikov in težko je v smislu neke sistemske podpore, nikakor pa ni težko v smislu nekega sprejemanja ali pa odnosa sovaščank ali sovaščanov, kar mogoče je bilo v ozadju tega stereotipnega vprašanja.
Tako da se mi zdi osnova vsega pač, umetnost je vključujoča vedno, umetnost vedno reši. Ni tako kot sveti Peter, ko gleda, kdo ima karto za vstop, kdo pa ne. Umetnost sprejme, ampak jo moraš pač tudi ti sprejeti oziroma moraš imeti dostop do nje. Naša Kmetija pač se trudi, da bi bila ta neodvisni otok z dostopom na vse strani morja umetnosti, ustvarjalnosti pa tega, da smo skupaj.”
***
Povzeto po RADIO SLOVENIJA 2, 11.02.2025, VAL 202, 11:17
