19.7 C
Kranj
torek, 18 junija, 2024
spot_img
DomaAktualnoZaradi požrtij kranjske elite nagobčnik za »nadležnega« novinarja Mirana Šubica in njegovo...

Zaradi požrtij kranjske elite nagobčnik za »nadležnega« novinarja Mirana Šubica in njegovo Trmo

Najprej prepoved poročanja in fizična preprečitev novinarskega dela, nato ga je župan Rakovec »prečrtal«.

Slovenija je majhna, a zgodbe iz Ljubljane ali Maribora so hitro del vsebin največjih medijev. A imamo preko 200 občin, kjer so dogodki mnogokrat »daleč od oči, daleč od srca«.

O tem je spregovoril 66-letni upokojeni novinar Miran Šubic, ki že ducat let piše spletnik Trma.si, ki ima zabeleženih skoraj 20 milijonov ogledov. V zadnje pol leta doživlja nekdanji dopisnik Dnevnika, sodelavec Vala 202 in TV Slovenija pravi pogrom. Zakaj?

Ste eden tistih, ki ste desetletja novinar z obrobja. Kako gledate na prisotnost Kranja in drugih okolij v medijih?

Mestna občina Kranj danes plačuje vsak mesec več kot petim medijem objave o njej. Seveda je največkrat sogovornik župan in večinoma davkoplačevalci Kranja plačujemo dobre novice. Trma.si pa je morda zato eden najbolj branih spletnih medijev, ker do zdaj nismo od nikogar od leta 2011 prejeli niti centa pomoči, plačila – nič. Trmo gojimo na prostovoljni osnovi od konca leta 2011. Logično je, da si štejemo v zadovoljstvo, ko »naše« teme postanejo slovenske, celo v tujini nas citirajo. Nasploh pa je splošna navada političnih veljakov lokalne scene, da imajo veliko prevlado nad lokalnimi mediji, ki pač težko preživijo in je občinska blagajna kot nalašč.

No, tudi vi ste bili sodelavec MO Kranj. Kako gre to skupaj z načelnostjo?

Župan Matjaž Rakovec me je povabil k sodelovanju in sklenila sva pogodbo. Dnevnik sem pisal 40 let, odšel sem brez pozdrava, stiska roke – a po svoji odločitvi. Cenzura kapitala in politike je bila zame moreča zadeva, ker so župani vsi po vrsti v redakciji iskali »zaveznika«. Ko sem prejemal sklepe o možni odpovedi delovnega razmerja, sem to razumel kot pritiske. V enem od primerov, ko so mi s tem grozili nadrejeni, sem pravnomočno zmagal, ko me je ovadil tesen sodelavec političarke Alenke Bratušek in s tem seznanil odgovornega urednika Mirana Lesjaka. Ni se opravičil. Kot samostojni podjetnik sem torej sklenil sodelovanje z MO Kranj, pogodbo izpeljal do konca (osem mesecev) in v tem času in prej in kasneje nisem od Matjaža Rakovca nikdar doživel pritiska glede objav na Trma.si. Moje delo za občino je bilo v vzpostavitvi lokalnega sistema obveščanja. Žal sem ugotovil, da so bili mnogi zadovoljni s predlaganim, a redki so karkoli naredili. Z županom vred. Zato sem po osmih plačilih 2500 evrov bruto (všteti vsi stroški in davki in…) kar pomeni približno 1500 evrov neto končal sodelovanje. Prej in vmes in kasneje sem pisal Trmo, jasno.

Zakaj Trma.si?

Sem pač novinar, diplomirani novinar. Nikdar Trma ni objavila niti ene reklame, oglasa ipd. To je moj »egotrip«, če sem iskren. Začel sem z nič bralci, danes Trmo prebirajo tisoči dnevno. V mojem okolju je postala kredibilna, ker je drugačna. In še nekaj: sem eden redkih novinarjev, ki sem javno zapisal in še potrdim: ni objektivnega novinarstva in ni absolutne resnice. Kako se sam temu približam pa pokaže obisk strani in tudi teme, ki se jih Trma loti brez kake politične ali koristolovske ločnice.

Da ne slikate preveč idealne slike o svojem delu?

Ko smo odkrili zgodbo o dopustovanju Janeza Janše kot premiera v državni vili na Bledu, so nas mnogi povzeli. Ko smo razkrinkali in posredno preprečili posek hektarov gozdov pod Joštom nad Kranjem za smučarsko dvorano, so to povzeli domala vsi mediji. Ministrico Bratuškovo smo v štirih primerih zalotili pri kršitvah zakonov, predpisov v zvezi z njenim vikendom v Kranju in tako naprej. To so dejstva, a tudi napake so in sem eden tistih novinarjev, ki jih priznam čeprav škode včasih ne morem popraviti. Zato napišem redno: Trma je sama svoja, samo svoja in samosvoja.

»Ljubezni« z občino in županom ni (več), nasprotno?

Matjaž Rakovec osebno je zame enak, kot je bil. Sva kako kavo spila, na obisku je bil pri meni in jaz pri njem. Vprašal me je za nasvet leta 2016, če naj kandidira. Nikdar se nisva sprla, ker je zame eno od vodil bilo in je: služba je služba, družba pa družba. Trma se loteva v večini primerov ravnanja z javnim denarjem in javnimi ljudmi, ki to počno dobro in slabo. Politika v Kranju je seveda na nož pričakala sodelovanje osovraženega novinarja in župana Rakovca, pa kaj potem? Vse življenje ljudi izpostavljam javnosti, nikdar ne jamram, če drugi mene. Ko pa gre to pod pas, ko mi strežejo po časti in dobremu imenu, se borim. Trmasto.

Zakaj vas je zmotila Dolga miza, ki jo župan in njegovi v Kranju »kujejo v zvezde«?

Zato, ker je to prekopirana zamisel in nič izvirnega. V Mariboru jo organizirajo vzorno in preprosto: želiš 100 in več evrov porabiti za dobro hrani in pijačo v družbi – izvoli. V Kranju pa najprej župan pisno vabi podjetja, da to požrtijo sponzorirajo. Odzovejo se v veliki večini tisti, ki z občino »kšeftajo«. In potem direktorji na ta račun zastonj jedo in pijejo kot je bil 2023 primer državnega Elektra Gorenjske in mnogih drugih.

Župan preko zavoda za turizem porabi 1600 evrov za cvetje na tej mizi, zaprejo javen prostor pred javnostjo, prepeva Helena Blagne – hvalijo se pa z dobrodelnostjo, ki znaša za ta nekaj deset tisoč evrov vreden »dogodek« za lani 1000 evrov v darilnih vrečkah sponzorja za reveže v Kranju. Predstavnica sponzorja pa pripelje na zastonj večerjo še dva sorodnika, zdaj pa je izbrana v svet zavoda, ki je vse to organiziral. Zame – nagnusno! In kritičen sem bil in sem do takih požrtij za elito pod pretvezo okoljskih skrbi in dobrodelnosti. Prvo leto so kuharji morali poročati, kako je z dovozom solate – organizatorica pa se je v Kranj vozila z avtom vsakič 150 kilometrov in dobila lepo plačilo za prekopirano idejo. Ogljični odtis? Ne se hecat, no…!

Lani je vaše poročanje naletelo na odgovor občine?

To je cena za luksuzno razvajanje v 5* hotelu Kempinski v Istri. To je cena za luksuzno razvajanje v 5* hotelu Kempinski v Istri.

Najprej mi je direktor Zavoda za turizem in kulturo prepovedal poročati, ker sem nezaželen. Ker delam škodo. In nato mi je z varnostnikom preprečil vstop na mestno zemljišče, ki so ga pred drugimi skrili s črno ponjavo. Nisem se dal in se ne dam: obvestil sem – brez kakega učinka, ker to počne nek gorenjski župan in ne morda ljubljanski – javnost, medije, politiko o tem ravnanju, ki je potekalo še brez prijave dogodka. In s sumi kaznivih dejanj seznanil kranjsko tožilstvo, predkazenski postopek že poteka okoli pol leta. Za razliko od drugih verjamem v pravno državo: sprejel bom vsako odločitev. Kot Kranjčan pa sporočam kranjski oblasti: sramota je, da mi v lastnem mestu, kjer prispevam kot davkoplačevalec za njihove plače, onemogočajo delo. Da bo jasno: na oblasti je stranka SD kot glavna mestu!

Kako so se na kritike odzvali župan in drugi?

Najprej so pisno podprli direktorja zavoda, ki je tudi lastnik podjetja, ki ima lokal, v katerem slavi volilne zmage kranjska SD, župan pa tudi kak družinski praznik, ko pride pet hrvaški pevec. Glej čudo: isti pevec potem za 16.000 evrov za približno dve uri poje na od nas plačanem »županovem koncertu«. Oprostite: za bruhat! Vsi so bili vprašani poimensko za komentar o novinarski svobodi, vsi so odgovorili »Brez komentarja«. Tudi direktor mestne uprave in prej borec za novinarstvo ipd. Bojan Veselinovič, moj nekdanji urednik pri Dnevniku! Od borca za novinarstvo do molčečega kimavca preprečevanja poročanja lokalnemu novinarju je kratka pot.

Potem ste si nadeli nagobčnik?

Nekoč mi ga je leta 1986 skušala nadeti tedanja oblast s partijo vred – neuspešno. Eden od županov v demokratični Sloveniji mi je sodno neuspešno skušal onemogočiti pisanje, drugi je izbral bolj prefinjeno pot do lisjaškega šefa preden sem odšel z Dnevnika. Ampak tega, kar je naredil Matjaž Rakovec kot župan, ni še nihče. Odkrito in jasno me je obtožil in obsodil in kaznoval za moje kritično novinarstvo, zato sem lani ob njegovi letni samohvali o storjenem nosil nagobčnik v znak protesta. Niti en medij, razen Reporterja nedavno, tega ni zabeležil, nihče me o tem ni vprašal. Kot cesar v Martinu Krpanu ima kranjski župan očitno »dolgo roko« do medijev ipd. A nič zato, nagobčnik in transparent sem nosil tudi, ko je v Kranj prišel poljski predsednik – mednarodno znan demokrat, kajne?

A na občini so pogruntali še eno obliko pritiska?

V februarju so uredništvo Trma.si prenehali obveščati z vabili na dogodke in podobno. Prej smo jih prejeli skupaj na tisoče, potem pa nič več. Ta otročja in smešna poteza ni vredna župana Prešernovega mesta, se mi zdi. Predvsem zato, ker mi vse z občine poslano prepošljejo solidarni kolegi in kolegice, ki za razliko od mene dobivajo sporočila. Je občina last župana in njegovih? Ko sem vprašal, kdo je »izobčenje Trme« ukazal, župan Rakovec ni zmogel poguma stopiti za odločitev in sem zvedel, da s tem seznamom novinarjev ravna skupina ljudi na občini in…Tragično, smešno, ponižujoče za oblast tretjega mesta te države. A delujemo naprej, obisk na Trmi se povečuje, drvimo proti 20 milijonom klikom, ki jih bomo dosegli do poletja.

Ste ob sprejemanju medijskega zakona o teh ravnanjih obvestili Ministrstvo za kulturo?

Ne enkrat. Tako ministrico Asto Vrečko kot direktorat za medije oziroma šefa Blaža Mazija. Ničesar nisem prosil, le stališče dveh tako izpostavljenih ljudi o takem ravnanju v Sloveniji sem želel. Če ne uradno pa osebno. Ničesar nisem prejel kar samo potrjuje mojo tezo o pozornosti nevrednih lokalnih temah in ljudeh za njimi. Nisem Nika Kovač ipd., ki se ni želela opredeliti, lahko pa izpostavim Pravno mrežo, ki je edina od vseh ustanov jasno zapisala, da je tako ravnanje nedopustno. Hvala jim, a borim se sam.

Boste še nosili nagobčnik?

Zagotovo. Zato, da opozorim na besedičenje o novinarski svobodi in dejanskem stanju 25 km od parlamenta, vlade, predsednice države, ki je bivša novinarka in na moje pisanje do zdaj ni uspela odgovoriti kot tudi druge ustanove ne. Sem edini novinar, ki si je sam nadel nagobčnik v zgodovini Slovenije. Mimogrede: popoln molk tudi od Društva novinarjev Slovenije katerega član nisem od 2013. Izstopil sem, ko mi kot stanovsko društvo ob napadu kriminalcev name in na mojo družino in podtaknjenem ognju niso namenili niti ene besede. Ko pa je treba sprejeti izjavo o dogodkih, ki so zadevali ali zadevajo vodilne medije ipd., ne izpustijo priložnosti. Geslo »Novinarji za novinarje« me samo še nasmeje, žal.

Ste upokojen, a očitno še kako aktiven? Zakaj preprosto ne odnehate?

V novinarskem življenju sem bil najprej raznašalec, nato štipendist in nato skoraj 40 let novinar Dnevnika. Vmes sem delal kot voditelj na Valu 202, bil sovoditelj televizijske nedeljske oddaje Zdravo in sem avtor knjige o slovenski nogometni poti do Koreje. Prav nogomet je moja strast in tam se naučiš nečesa, česar ljudje navadno ne znamo ali zmoremo zlahka: izgubljati! Poraz to nedeljo te ne sme »ubiti«, ker pride naslednja nedelja in nova tekma. Tako to gre in pod to se podpišem: zmagovati znamo vsi, izgubljati le redki. Prav zato ne odneham kar tako, vedno je kje kaka nova tekma, nov izziv. Moja družina je pri tem bila in je moja opora, da o prijateljih ne pišem. Morda pa je razlaga celo bolj preprosta: sem skriboman…

Kako gledate na novinarstvo nekoč in danes in jutri?

Nikomur ne solim pameti še manj presojam. Življenje in novinarsko delo sta me naučila dvomiti. Nikdar nisem bil pristaš čredne logike in razmišljanja. Slovensko novinarstvo je odraz časa, ki ga živimo. Je odslikava razslojenosti in suženjskega odnosa do kapitala in politike, ki skupaj v mnogočem presegeta nekdanji »partijski vpliv«.

Neizmerno sem zadovoljen, da kot upokojenec nisem več v nobenem odnosu s centri odločanja oziroma vsaj tako mislim. Trma.si je daleč presegla moje načrte, pričakovanja in še kaj. Preprosto je presegla samo sebe. Danes me ljudje srečujejo s pozdravom »O, Trma…« ali mi stisnejo roko ali – pogledajo proč, pljunejo na tla. Tako pač je. S tem se je treba soočiti in zato lahko rečem, da se neštetokrat spomnim Marjana Cigliča, legende Dnevnika, ki je mladim novinarjem (tudi meni) nekoč rad povedal zelo resno: »A veš, ko mladega in postavnega in fejst novinarja vprašajo, zakaj se je odločil za ta poklic?« Odgovor je bil tale: »Ja, al to – al pa delat!« In smo se smejali. Sam sem na svojo odločitev za novinarski poklic ponosen in nikdar od nikogar ne terjam, da to deli z mano. Žal mnogi mediji umirajo. Sam sem na stara leta pristal na spletu. In če bi me kdo vprašal, kaj bo ugonobilo novinarstvo, bi ustrelil: »Splet in vse, kar se valja po njem, za njim in z njim.

***
Povzeto po reporter.si. Originalni članek si lahko preberete tukaj.

 

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

Najbolj brano